Jethro Tull – vodič po studijski diskografiji od najslabšega do najboljšega albuma!

copyright: JETHRO TULL
0 225

Progresivnorockovski velikani Jethro Tull, pod vodstvom svojega nebrzdanega, energičnega, lucidnega, sarkastičnega in karizmatičnega pevca Iana Andersona, najbolj znanega flavtista med rockerji, ki je s svojimi svojevrstnimi besedili in koncepti vselej znal dregniti v osir socialne občutljivosti, so v svoji pestri karieri posneli enaindvajset studijskih albumov.

Čeprav se je njihov glasbeni slog vseskozi spreminjal, so pod Ianovim budnim očesom skozi večino svojega obstoja stremeli k zvočni inovativnosti in slogovni eklektičnosti ter v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja ustvarili nekatere ključne albume progresivnega rocka.

Skozi svoj obstoj so se poigravali z elementi blues rocka, hard rocka, progresivnega rocka, prog folk rocka, sintpopa in svetovne glasbe ter s svojimi najbolj razvpitimi albumi dražili tako dežurne družbene moraliste, ki so na začetku sedemdesetih v ZDA zažigali kopije prelomnega albuma »Aqualung«, kot ljubitelje Metallice, ki so doživeli infarkt, ko so Jethro Tull za album »Crest Of a Knave« prejeli nagrado grammy za najboljši heavymetalski album.

Del Jethro Tull zgodbe je bil poleg Iana vse od njihovega drugega albuma »Stand Up« dalje tudi kitarski mojster Martin Barre. Ianove in Martinove poti so se leta 2011 ločile in danes Jetro Tull, ki so svoj zadnji studijski album posneli ‘davnega’ leta 2003, žal ‘vegetirajo’ kot Ianov spremljevalni solo band vendar najboljši trenutki njihove kariere ne bodo nikdar pozabljeni. Tu je seznam njihovih studijskih albumov od najslabšega do najboljšega.


21. Under Wraps (1984):

Sintetično-elektronska polomija »Under Wraps«, ki bolj kot na Jethro Tull spominja na neobjavljeni material kakšnih Depeche Mode z ritem mašino namesto pravih bobnov, je bil prepričljivo njihov najslabši album. Njegova edina pozitivna plat je bila ta, da je bil Ian, ki je leto prej izdal svoj solo prvenec v skorajda identičnem glasbenem slogu, tedaj na vrhuncu svojih vokalnih sposobnosti preden si je med »Under Wraps« turnejo za vedno poškodoval glasilke. Besedila, ki so se večinoma nanašala na Hladno vojno in vohunske igre, so bila še eden razlog zakaj je ta album zelo slabo prestal test časa.
Ključne skladbe:  »Under Wraps #2«.

20. The Jethro Tull Christmas Album (2003):

Korporativno usmerjeni božični album je bil povsem nepotreben projekt, ki je nastal na pobudo tedanje založbe v času, ko so bili božični albumi najnovejši glasbeni trend, vendar je Ian tovrstno pobudo, kljub svoji ‘neverni’ naravi, z veseljem sprejel. Predelave Jethro Tull zimzelenov z novimi aranžamji so izpadle korporativno in prazno ter navdušile le marsikatere dolgoletne privržence, ki so bili od Iana vajeni že številnih preteklih ekscentričnih odločitev. Obenem obstaja grenak priokus, da je to (še vedno) njihov zadnji studijski album.
Ključne skladbe: »A Christmas Song«, »Pavane«.

19. Catfish Rising (1991):

S »Catfish Rising« so se Jethro Tull želeli vrniti k svojim bluesrockovskim in hardrockovskim začetkom. Problem je bil v tem, da je album s produkcijo značilno za začetek devetdesetih zvenel precej anahronistično in dolgočasno. Za razliko od blues prvenca »This Was«, na katerem se je lahko prisluhnilo mlademu bandu katerega je kar razganjalo od elana ter za tiste čase inovativnih idej, je »Catfish Rising« odseval portret utrujene skupine sredi krize srednjih let.
Ključne skladbe: »This Is Not Love«, »Rocks On the Road«.

18. The Broadsword and the Beast (1982):

To je bil album s katerim so Jethro Tull slogovno dokončno zakorakali v osemdeseta pri čemer je nezanemarljiv prispevek odigrala sintetizatorska tehnologija v režiji tedanjega klaviaturista Petra-Johna Vetteseja, ki jim je prinesla vsaj toliko novih privržencev kot jih je odgnala. Končen rezultat je bil daleč od bleščečega in številne skladbe so bolj klavrno prestale test časa. Ian je imel o tem albumu vselej visoko mnenje, predvsem zato, ker so z njim ohranili zanimanje za svojo glasbo tudi po koncu sedemdesetih, vendar je na njem bolj malo omembe vrednega.
Ključne skladbe: »Pussy Willow«, »Beastie«, »Broadsword«, »Cheerio«.

17. Rock Island (1989):

»Rock Island« je bil v marsičem slabše nadaljevanje razvpitega predhodnika »Crest Of a Knave«. Album sicer vsebuje nekaj svetlih točk vendar kot celota spada med dolgočasnejše trenutke veličastne Jethro Tull zapuščine. Nastal je v obdobju, ko je bil band brez rednega klaviaturista zato ni bilo presenetljiva nekonsistentnost posameznih aranžmajev.
Ključne skladbe: »Kissing Willie«, »Rock Island«, »Another Christmas Song«, »Strange Avenues«.

16. J-Tull Dot Com (1999):

»J-Tull Dot Com« je bil manj vznemirljivo slogovno nadaljevanje predhodnika »Roots To Branches«. Album kot celota sploh ni bil slab in je vseboval nekaj dobrih idej, vendar mu je manjkalo konsistentnosti, medtem ko nekateri elementi svetovne glasbe niso izpadli povsem posrečeno. K ne pretirano bleščečemu slovesu tega albuma sta nekaj prispevala povsem zgrešena naslovnica in relativno slaba promocija, saj se je skupina tedaj preselila k manjši založbi.
Ključne skladbe: »Spiral«, »Dot Com«, »Wicked Windows«, »A Gift of Roses«.

15. Crest Of a Knave (1987)

»Crest Of a Knave« je morda celo najbolj razvpit album v celotni Jethro Tull diskografiji, saj jim je prinesel kontroverznega Grammya za najboljši heavymetalski album, čeprav ima s heavy metalom toliko veze kot Ianov stari, ponošeni plašč s čistočo. Kljub temu, da je hardrockersko usmerjeni »Crest Of a Knave« na račun Ianove spremenjene barve glasu občasno spominjal na Dire Straits, in vse ideje na njem niso bile bleščeče, je vseboval tudi nekaj zelo zanimivih skladb, ki so še vrsto let predstavljale pomemben del Jethro Tull koncertnih nastopov.
Ključne skladbe: »Budapest«, »Steel Monkey«, »Farm On the Freeway«, »Said She Was a Dancer«.

14. Roots To Branches (1995):

»Roots To Branches«, ki ga nekateri imenujejo indijsko nadaljevanje »Songs From the Wood«, je ob izidu predstavljal dobrodošlo zvočno osvežitev na račun vpletanja elementov svetovne glasbe. Ian je po potovanju po Indiji postal zaljubljen v svetovno glasbo kar je v drugi polovici devetdesetih zaznamovalo tako nove Jethro Tull stvaritve kot njegovo solo kariero. Album je bil ambientalno mračen in slogovno dovolj eklektičen, da se ga lahko uvrsti med povsem solidne, a še zdaleč ne ključne trenutke v zgodovini legendarnih progresivcev.
Ključne skladbe: »Roots To Branches«, »Rare And Precious Chain«, »Out of the Noise«, »Another Harry’s Bar«.

13. This Was (1968)

Jethro Tull prvenec »This Was« (RockLine recenzija) je bil precej neobičajen bluesrockovski album, ki bi ga lahko označili kot ‘prehodni’ progresivni blues rock. Ključen tvorec nepričakovanega uspeha tega zelo solidnega prvenca je bil poleg Ianovega vokala in flavte originalni kitarist Mick Abrahams, ki je popolnoma obvladal tedanje blues rock trende. Ian se je že ob njegovem izidu zavedal, da gre za prehodni slog ter da prihodnost skupine ni v blues rocku.
Ključne skladbe: »My Sunday Feeling«, »Beggar’s Farm«, »Serenade To a Cuckoo«, »A Song For Jeffrey«.

12. A (1980):

»A« (RockLine recenzija) je bil prvotno zamišljen kot Ianov solo album, vendar je po pritisku založbe Chrysalis Records izšel kot Jethro Tull dosežek. Čeprav so ga privrženci ob izidu sprejeli s precejšnjimi zadržki, saj je že vseboval vplive produkcije značilne za osemdeseta ter povečano prisotnost ‘trendovskih’ sintetizatorjev, je »A« presenetljivo dobro prestal test časa in spada med zanimivejše Jethro Tull dosežke, ki so izšli po koncu njihovega klasičnega obdobja. Precej zaslug za to je imela tudi električna violina v režiji gostujočega klaviaturista/violinista Eddieja Jobsona.
Ključne skladbe: »Crossfire«, »Flyingdale Flyer«, »Black Sunday«, »Protect And Survive«.

11. Stormwatch (1979)

»Stormwatch« je predstavljal konec t. i. prog folk rock trilogije in obenem zaključek najuspešnejšega obdobja v povesti Jethro Tull (sedemdeseta). Kljub temu, da se je band med snemanjem spopadal s številnimi težavami med katerimi je izstopalo slabo zdravstveno stanje (in kasneje smrt) tedanjega basista Johna Glascocka, je album kot celota izpadel zelo dostojno in je še danes relativno spregledan. V primerjavi z obema prog folk predhodnikoma je vseboval še mračnejšo atmosfero, medtem ko so se besedila nanašala na ekološko krizo, nestanovitno vreme, škotske legende in Ianove izkušnje iz obdobja, ko je postal lastnik farme lososov.
Ključne skladbe: »North Sea Oil«, »Home«, »Dun Ringill«, »Elegy«.

10. Too Old To Rock’n’Roll to Young to Die (1976):

Ta razvpiti in nekoliko spregledani konceptualni album, v nasprotju z domnevami tedanjih medijev in glasbenih kritikov, ni vseboval Ianove avtobiografske zgodbe, temveč je bil pikra kritika glasbene industrije in hitro spreminjajočih se (ne samo glasbenih) trendov. Kot celota je bil »Too Old to Rock’n’Roll to Youg to Die« zelo soliden dosežek s številnimi simfoničnimi aranžmaji, ki jih je prispeval predvsem klaviaturist David (danes Dee) Palmer.
Ključne skladbe: »Too Old to Rock’n’Roll to Young to Die«, »Quizz Kid«, »Salamander«, »Crazed Institution«.

9. Stand Up (1969):

»Stand Up« (RockLine recenzija), ki je vseboval še številne bluesrockovske elemente, je predstavljal velik napredek glede na Jethro Tull prvenec in je še danes Ianov najljubši Jethro Tull album. Album je vseboval številne Jethro Tull klasike, ki so bila skozi desetletja obvezen del njihovih koncertnih nastopov, obenem pa je predstavljal debut dolgoletnega kitarista Martina Barreja, ki je bil neločljivo povezan s klasičnim, prepoznavnim zvokom skupine. Vse to pomeni, da »Stand Up« ni bil samo eden izmed najboljših, temveč tudi najpomembnejših albumov v Jethro Tull zgodovini.
Ključne skladbe: »A New Day Yesterday«, »Bouree«, Nothing Is Easy«, »Fat Man«.

8. War Child (1974):

»War Child« je bil prvotno zamišljen kot precej bolj ambiciozen projekt, ki bi moral istočasno iziti v obliki dveh različnih, medsebojno povezanih delih – kot orkestralni album in kot bolj ‘klasični’, rockerski album. Na koncu je bil ustvarjen ‘samo’ rockerski del, ki je bil, kljub relativni spregledanosti in precejšnjem zmrdovanju tedanjih kritikov, kot celota zelo dober album. Obenem je bil »War Child«, ki slogovno ni skrival spogledovanja s tedanjo glam rock sceno, edini trenutek Ianove kariere, ko je zaigral na saksofon nad čimer še danes ni najbolj navdušen.
Ključne skladbe: »War Child«, »Skating Away On the Thin Ice of a New Day«, »Bungle In the Jungle«, »Back-door Angels«.

7. Benefit (1970):

Tudi »Benefit« (RockLine recenzija) sodi med kritično spregledane albume te legendarne progrockovske skupine. »Benefit« je nastal v ‘tranzicijskem’ obdobju, ko so se Jethro Tull počasi otresli svojih blues rock korenin in se slogovno usmerili proti progresivnemu rocku. Zaradi mračne narave večine del na albumu in precej tršega zvoka je bil v marsičem znanilec svojega precej bolj razvpitega naslednika »Aqualung«.
Ključne skladbe: »With You There To Help Me«, »Nothing To Say«, »To Cry You a Song«, »Sossity; You’re a Woman«.
Prispevek ob 50. obletnici izida albuma “Benefit” lahko preberete TUKAJ!

6. A Passion Play (1973):

»A Passion Play« je bil ob izidu nepravično prezrt album, saj so mu tedanji kritiki očitali pretencioznost, pompoznost in razvlečenost. Skozi leta so se kritike precej omilile in dandanes je »A Passion Play« upravičeno prepoznan kot eden izmed najboljših dosežkov v povesti Jethro Tull. Ta mračni konceptualni album o potovanju duše v onostranstvo je v marsičem uspešno nadgradil skladateljsko in aranžersko formulo predhodnika »Thick As a Brick« ter oba dela »A Passion Play« suite zabelil z ekscentrično pripovedko o kratkovidnem zajcu, ki je izgubil očala.
Ključne skladbe: »A Passion Play (Part 1 & 2)«.

5. Minstrel In the Gallery (1975):

»Minstrel in the Gallery« je bil v marsičem Jethro Tull vrhunec kar se tiče njihovega eksperimentiranja s teatralno in baročno usmerjenimi simfoničnimi aranžmaji in simfoničnim progresivnim rockom. Zmagoslavni vrhunec albuma je predstavljala epska skladba »Baker St. Muse«. Album ni bil konceptualen, a se je tematsko in ambientalno navdihoval v trubadurjih in potujočih gledališčih iz Shakespearovega obdobja.
Ključne skladbe: »Minstrel In the Gallery«, »One White Duck«, »Cold Wind to Valhalla«, »Baker St. Muse«.

4. Heavy Horses (1978):

Ianova ljubezen do kmetovanja in posebne pasme angleških konj sta dosegli vrhunec na klasiki »Heavy Horses«, ki je bila logično, a nekoliko mračnejše in trše nadaljevanje bolj znamenitega progfolkrockovsko usmerjenega predhodnika. Za razliko od romantično usmerjenega predhodnika je v besedilih vseboval bolj realen pogled na podeželje ter kmetijske dejavnosti. Ian je v svojih besedilih vedno rad opisoval nenavadne subjekte med katere so tokrat spadale miške, vešče, konji, kokoši in vetrni petelin.
Ključne skladbe: »Acres Wild«, »Heavy Horses«, »Weathercock«, »One Brown Mouse«, »Moths«.

3. Songs From the Wood (1977):

»Songs From the Wood« je bil trenutek, ko so Jethro Tull po Ianovi selitvi na podeželje z veliko žlico začeli zajemati prog folk rock in ustvarili enega izmed svojih najboljših albumov, ki je obenem predstavljal začetek t.i. prog folk rock trilogije. Album se je glasbeno in tematsko opiral na britansko folkloro, starodavne legende in romantiko povezano z gozdovi. Na njem se je nahajala tudi skladba »Ring Out Solstice Bells«, ki je hitro ‘ponarodela’ in postala božična klasika.
Ključne skladbe: »Songs From the Wood«, »Jack In the Green«, »Hunting Girl«, »The Whistler«, »Ring Out Solstice Bells«.

2. Aqualung (1971):

Z »Aqualung« (RockLine recenzija), ki po Ianovih besedah nikoli ni bil konceptualni dosežek, so Jethro Tull postali svetovno prepoznavna skupina ter ena izmed ključnih skupin zgodnjega progresivnega rocka. »Aqualung«, ki je poleg progresivnega rocka vseboval tudi številne akustične elemente folk rocka in, predvsem po zaslugi kitarske tehnike Martina Barreja, ‘razgrajaške’ elemente hard rocka, je tisti album na katerega dandanes po navadi pomisli večina glasbenih ljubiteljev, ko se jim omeni Jethro Tull. Večina Ianovih besedil je vsebovalo pikro kritiko organiziranih religij in sodobne kapitalistične ureditve, ki ustvarja vedno večjo število brezpravnih socialnih marginalcev. To je glavni razlog, da je »Aqualung« tudi v današnjih časih še vedno zelo aktualen album.
Ključne skladbe: »Aqualung«, »Locomotive Breath«, »Mother Goose«, »Cross-Eyed Mary«, »My God«.

1. Thick As a Brick (1972):

»Thick As a Brick« (RockLine recenzija), parodija na konceptualne albume, ki je, ironično, postala eden izmed kultnih konceptualnih dosežkov progresivnega rocka že takoj po izidu, je obenem definitivni magnum opus legendarnih Jethro Tull in njihovega z vsemi žavbami podmazanega poglavarja Iana Andersona. Čeprav so njegovo sporočilo in besedila razumeli le maloštevilni privrženci Jethro Tull izven Velike Britanije, je »Thick As a Brick« postal eden izmed najbolj čislanih albumov sedemdesetih let prejšnjega stoletja, ki se po navadi uvršča tudi na lestvico desetih najboljših progresivnorockovskih albumov vseh časov. »Thick As a Brick«, ki bi v modernih časih izšel z naslovom »Thicc As a Bricc«, se je ponašal tudi z za tiste čase provokativno naslovnico v obliki parodije tipičnega angleškega časopisa.
Ključne skladbe: »Thick As a Brick (Part 1 & 2)«.

Avtor: Peter “Dr. ProgRock” Podbrežnik

Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki