Opeth s senzacionalnim nastopom naposled osvojili tudi Zagreb (2022)

foto: EDITA KLEMEN 2022
0 233

Po čudnem obdobju, ko se je naenkrat preko Evrope zgrnila truma vseh različnih koncertnih turnej, ki so bile vsevprek napovedane in je temu sledila kasnejša odpoved za odpovedjo – zlasti s strani ameriških zasedb (o kalkulantskih vzrokih zakaj, niti ni treba posebej razpredati), je ostala letošnja septembrska in dobra dva tedna trajajoča Opeth turneja po stari evropski celini, k sreči nedotaknjena.

Bend, ki zavoljo svoje ‘regresivno progresivne’ usmerjenosti, kar so pričeli Opeth v materialu intenzivirati posebej po albumu “Watershed” (2008) – čeprav segajo momenti tovrstnih asociacij še globje v zgodovino njihovega delovanja, predstavlja s svojim opusom danes ljubitelju trše zvočne doktrine odkritje preko katerega prične raziskovati tudi pionirske, celo najbolj obskurne progresivnorockovske zasedbe, ki so se porajale na sceni na prelomu šestdesetih v sedemdeseta. Kar pomenijo denimo danes na sceni ‘premeteni posnemovalci’ tipa Steven Wilson in Porcupine Tree za ohranjanje izročila progresivnega rocka, so na drugi strani pomembni po tej plati, le v progresivnem metalu, pač Opeth. Je pa nekaj. Opeth so Opeth. Nihče jim ni enak. Svoja glasbena štorija, ki je iz ambicioznih začetkov surove death metalske drže, to ambicioznost eksperimentalno in senzacionalno ponesla v format, ki že lep čas nima več bistvene zveze z omenjenim žanrom.

Zagreb je k sreči blizu Slovenije in Opeth koncertov se praviloma ne izpušča. “In Cauda Venenum” (2019, RockLine recenzija) je nov odličen studijski album, ki je znova bolj variabilen in zanimiv za poslušanje, kot predhodnik “Sorceress” (2016), ki je deloval le nekoliko preveč ‘sproščeno’. Se pravi retro-progresivno-rockovsko. Na rovaš temu se je mestoma podrejal celo stik s tipskimi Opeth ‘pogruntavščinami’ oziroma art manevri, ki postavljajo to, sicer v vsem fenomenalno stockholmsko zasedbo, na prav posebno mesto sredi progresivnometalskega univerzuma sveta.

Ura je 19.45 min. Na oder krene islandska retro-rock zasedba The Vintage Caravan. Aktualizirana zapuščina psihadeličnih dni klasičnega rocka, ki so jih vrezale skupine Cream, Vanilla Fudge, na trenutke je bend povlekel tudi Led Zeppelin. Trio. Vsega trio. Kitara/vokal, bas kitara in bobni. Óskar Logi Ágústsson, Alexander Örn Númason in Guðjón Reynisson, so pred kakšnim mesecem dni navduševali sredi Rejkjavika dva nič hudega sluteča mimoidoča slovenska turista, svojo izvedbeno briljanco pa so potrdili na zagrebškem nastopu. Zelo elementarno. Utemeljeno na jamu. Tudi dolgotrajni improvizaciji (na intenzivnih vajah), kar se seveda odraža v sami odrski izvedbi kompozicij, kot tudi komponiranju. Bend mnogo ne ovinkari. Išče prvinski in surovi stik z energijo in vibracijo, ki jo skozi izvedbo prevaja, transformira in podaja kar se da pristno in nepotvorjeno, v bravurozen rockovski konglomerat. Od prvega trenutka, ko so svoj tričetrt ure dolg nastop odprli z Whispers, vzeto iz najnovejšega in skupno petega studijskega albuma “Monuments” (2021), pa do sklepne “Voyage” skladbe Expand Your Mind (v njo so vpadli iz solo točke na bobnih), je skupina navduševala z glasbeno parado polno nezloščenega, srboritega in abrazivnega rocka, ki je na trenutke po svoji zagrizeni energičnosti vlekla celo na najbolj zgodnje Rush (era 1974-1976). Sicer skupina ne počenja nič novega. Na sceni je kar nekaj tovrstnega revitalizma. Mdr. recimo s strani švedskih skupin Graveyard, Horisont, Hällas in Witchcraft, potem Nemcev Kadavar, itn … Skratka. Odličen izbor predskupine, ki je dostavila briljantno uvodno izkušnjo ter potrdila, da se nahaja še naprej na točki silovitega vzpona širše mednarodne prepoznavnosti.

Ura je devet zvečer. Prizorišče natrpano do zadnjega kotička. Veseli velika množica mladih ljubiteljev trdozvočne glasbene kulture kar potrjuje, da heavy metal nikoli ne bo umrl. Še več. V zraku je kar prasketalo od vseh isker neučakane in koncerta željne publike. Opeth so prav na tem koncertu, torej svojem debitantskem nastopu v Zagrebu, docela presenetili. Da so dostavili odličen nastop ste uganili verjetno že sami, no presenetila pa je zlasti nekoliko prirejena set lista. Že kar uvodoma. Svoj nastop so začeli s klasiko železnega repertoarja Ghost Of Perdition, ki pa so jo na aktualni turneji zelo redko izvajali, če sploh. Navadno so odpirali koncerte z novo Svekets Prins. Ghost of Perdition se je na tej turneji v setlisti pojavila pred zagrebškim nastopom le enkrat. Tri dni prej. Na nastopu v Bukarešti. Publika je v hipu pričela bendu jesti iz rok.

Prav v začetku je bilo treba zvok kalibrirati. Čez čas je postalo fraziranje jasnejše, razmeščenost dela obeh kitar je odzvanjalo bolj razločno, Akerfeldtov vokal središčno avtoritativen in jasno izpostavljen, Mendezove bas linije bolščave in odločno poudarjene. Bobni bi lahko prejeli še nekaj več zvočne globine in prodornosti (bas bobni so odzvanjali nekoliko plitvo), klaviature pa so med koncertom (pričakovano) potegnile nekajkrat ‘krajšo’. Joakim Svalberg je bil opremljen s kar dvema melotronoma (enega je imel nameščenega pod Nord klaviaturami, drugega pod Hammondom). Vokalno je Akerfeldt še vedno v zelo dobri kondiciji, tudi ko se loteva vseh ‘growl’ linij. Njegov vokal ostaja ena glavnih zaščitnih znamk skupine. Bodisi normalno petje, bodisi ‘growl’. Komunikacija kvinteta, še posebej prve frontne linije Akerfeldt-Akesson-Mendez je čvrsta stalnica in odlično je opazovati iz bližine kako so člani skupine med seboj v nenehnem očesnem kontaktu in se z gestikulacijami in obraznimi grimasami sporazumevajo med seboj. Še posebej v tehnično najbolj zahtevnih delih svojih večkrat kačasto-razvejanih kompozicij. Z eno besedo. Opeth zvok je bil rojen. Neomajno in neomadeževano.

Glavna uganka je bil sveže priključeni bobnar, mladi Finec Waltteri Väyrynen. Ta je prispel k Opeth naravnost iz vrst prejšnjega delodajalca, angleških doom/gothic metal legend Paradise Lost. Če so ga ti plačevali, da ‘ne bobna preveč’ oziroma, da če že bobna, da naj bobna ravno toliko kot je treba, bo odslej pri Opeth ravno obratno. To je potrjeval med nastopom, svoje vrhunstvo pa je kronal ravno ob obveznem dodatku skozi enega definitivnih vrhuncev tokratnega Opeth koncerta, ko so se ti lotili ene svojih najambicioznejših kompozicij kariere, znamenite Deliverance. Smešno dovolj, a Waltteri Väyrynen je letnik rojstva studijskega prvenca skupine “Orchid” (1995). Če bi bil Akerfeldt po letih lahko njegov oče, pa ga lahko Waltteri vedno pošlje po cigarete, saj je v Zagrebu za razliko od Mikaela, že nastopil. S Paradise Lost. Poba je torej v vsem navdušil in prepričal (četudi njegovo bobnanje še lovi kilometrino).

Mikael Akerfeldt, glavni vizionar, motorni pogon in veliki poglavar skupine, ostaja tudi v letu 2022 zbadljivi jezični doktor in navdušeni gobezdač. Prvi daljši monolog smo dočakali pred Demon Of The Fall (“My Arms, Your Hearse”, 1998), ko je Mikael poudaril, da gre za komad za katerega je njegov takratni Opeth tovariš in soavtor skladbe kitarist Peter Lindgren dejal, da bo postal velik hit. To se, kot je dodal Akerfeldt s prizvokom svojega tipsko ciničnega humorja, seveda ni zgodilo. Ob teh zanimivih pripovedkah iz davnih Opeth dni, pa je stopalo v ospredje navdušenje skupine, ki tovrstnega odziva v zagrebški Tvornici Kulture zagotovo ni pričakovala. Tako je Akerfeldt kmalu glasno ugotovil, da se čudi, kako za vraga Opeth že pred leti niso prispeli v Zagreb. Skandiranje in aplavdiranje je bilo na trenutke tako izrazito, da je Akerfeldt z ekipo tudi obnemel ter zgolj strmel predse, v nabito polno prizorišče. No, nemara je prav vse to vrelišče botrovalo temu, da je možakarju med izvedbo ene izmed skladb razneslo šesto struno na ‘zeleni PRS’ kitari, pri čemer ga je tehnik bliskovito oskrbel z rezervno (‘belo PRS’) kitaro.

Opeth ostajajo vrhunsko uigrani. V tehnično zahtevnih delih se nikakor ne zmedejo. Kemija, ki povezuje kvintet je preprosto povedano na odru fenomenalna. V najbolj mirnih pasažah, kjer je Akerfeldtovo vokalno čutnost spremljal le ‘sramežljiv’, a mistični zvok klaviatur, ki pa niso odstopale od izrazito mračno melanholične atmosfere po kateri slovi opus skupine, je izstopal posebno simpatičen zvok melotrona. V teh ‘intimnejših’ trenutkih, ki se še posebej priležejo klubskim prizoriščem (od česar Tvornica kulture niti ni mnogo oddaljena), pa so posamezni burni vzkliki opitih in prevretih glav publike večkrat moteče rešetali te dele ter nevšečno cefrali vzpostavljeno kuliso intenzivne turobne atmosfere. A tudi takrat so Opeth ostajali vseskozi čvrsto osedlani na svojih pozicijah. Suvereno, profesionalno. Popolnoma osredotočeno na svoje delo. Vrhunsko. Med te opazke sodi tudi moment, ko je Fredrik Akesson, sicer med aktivnim igranjem, mimogrede uglasil (‘preštelal’) strune na drugo tonaliteto.

Vsega enajst skladb ‘slikovitega unikuma čudaštva heavy metalske progresivnosti’, pri čemer je publika v obveznem dodatku s svojim neukročenim navijaštvom ter predanostjo izglasovala še “Watershed” klasiko The Lotus Eater, ki na zagrebški set listi ni bila zapisana. Skoraj dve uri dolg Opeth šov. Albuma “Pale Communion” in “Still Life” sta tokrat izostala v repertoarju, sicer pa je bend uravnotežil predstavo s sila všečnim jagodnim naborom, kjer nista manjkali niti The Lepper Affinity (“Blackwater Park”) ter Hope Leaves (“Damnation”). Kot povedano. Veliki vrhunec nastopa je definitivno prinesel sklepni progresivnometalski mračni simfonični ep Deliverance.

Opeth so z nastopom v Zagrebu potrdili svojo neprebojnost. Velikost reputacije ene najbolj vznemirljivih progresivnometalskih zasedb, ki s svojo avtorsko doktrino preko dveh desetletij definirajo podobo sodobnega neminljivega sveta metala v vseh njegovih žanrskih in medžanrskih podobah. Čvrsti fokus ter izjemno izvedbeno moč. Leta, kilometrina, izkušnje – skratka mojstri svoje obrti! Akerfeldt ostaja zbadljivi šaljivec. Ekipa, ki ga spremlja fenomenalna. Koncert, ki je zapustil intenzivna občutja. Še dolgo potem, ko smo bili globoko na poti proti Ljubljani in naprej do Pivke. Ah saj res. Diesel na Hrvaškem znaša 1.54 €/l, liter bencina pa je cenovno primerljiv z Orbanovo Madžarsko ter 1,23€/l. Odslej se na tovrstnih in podobnih koncertnih odisejadah obvezno tanka tam.

Avtor: Aleš Podbrežnik
Fotografije: Edita Klemen

The Vintage Caravan setlista:
1. Whispers
2. Crystallized
3. Reflections
4. Innerverse
5. Forgotten
6. On the Run
7. Drum Solo/Expand Your Mind

Opeth setlista:
1. Ghost of Perdition
2. Hjärtat vet vad handen gör
3. Demon of the Fall
4. The Leper Affinity
5. Reverie/Harlequin Forest
6. Nepenthe
7. Hope Leaves
8. The Devil’s Orchard
—dodatek—
9. Sorceress
10. The Lotus Eater
11. Deliverance


Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki