Joe Satriani: The Elephants Of Mars

0 150

Založba: earMUSIC
Datum izida: 8. 4. 2022
Produkcija: Eric Caudieux
Dolžina albuma: 66.38 min
Zvrst: Instrumental Rock/ Art Rock
Ocena: 9.0/10


Joe Satriani je neverjeten. Pred 35. leti je njegov album »Surfing With the Alien« za vselej spremenil pogled na kitarsko izrazoslovje v rocku in metalu, saj je Satriani takrat svetu pokazal kako senzacionalno lahko kitara, kot centralni instrument glasbene ekspresije, v celoti nadomesti vokal in več. Satriani je v smislu samostojnega izvajalca (vemo, da je bil takrat na sceni mdr. tudi pokojni Eddie) s svojo virtuoznostjo dvignil elemente šova, do te mere, da je to eksponentno populariziralo igranje električne kitare. Fenomen, po katerem je želel cel svet kitaristov nenadoma postati Joe Satriani.

Težko je verjeti, a Joe ima zunaj že svoj 19. studijski album. Poimenoval ga je povsem v svojem slogu večnega pobalinstva oziroma, kot nekdo,  ki noče odrasti in živi svoje sanje. V svojem svetu bujnih fantazij. Ni lepšega, da uspeš ohranjati mladostnost in otroka v sebi. Šegavost, norčavost, prešeren element lucidnega zabavljaštva, ter nad vsem še vedno izjemno izvedbeno potenco ter kreativni navdih.

Satrianiju se ni treba dokazovati. Pred dvema letoma je izdal precej nostalgičen album »Shapeshifting« (RockLine recenzija), s katerim se je namerno na ped približal svojim časom osemdesetih. Novi album pa je evolutivni priključek k temu kar je v smislu artističnega zorenja ustvarjal na »Shockwave Supernova« (2015, RockLine recenzija) in »What Happens Next« (2018, RockLine recenzija). Vendar? Da. Vzel je z vsakega albuma malo substance in spravil od sebe znova malo drugačen, absolutno vse-instrumentalni album, v katerem lahko znova le brezmejno uživaš. Tako zabaven in teatralen je. Na vsakem koraku zveni sicer znano, a obenem preseneča. Najbolj pomembno ob vsem tem pa je, da Satriani torej ne izgublja sle po artistični samo-izzivalnosti. »The Elephants Of Mars«, je ‘slonovsko težak’ tako po dolžini, kot količini novih skladb, vendar pa pri tem Joe niti za hip ne izgublja stika z jedrnato izpovedjo novo skomponirane glasbene substance. Poenostavljeno rečeno, niti sekunda igralnega časa ni odvečna.

Album je silno razgiban in razkazuje mnogo obrazov Satrianija kot umetnika, obenem pa je krona njegovega nenehnega artističnega zorenja, ki se z leti nikakor ne ustavlja, pač pa zgolj pridobiva na več-plastnosti in raziskovalnem odstiranju ‘nepreizkušenih’ glasbenih dimenzij. Naslovna skladba je definitivno progresivno instrumentalna poslastica, kjer se Satriani poslužuje prijemov, ki za možakarja strogo zapisanega sledenju otipljivih melodij, definitivno prinašajo nekaj česar ni preizkušal, ali pa ne prav pogosto. Tension And Release je definitivno moment jazz rockovske fuzije ter vrhunskega vrvohodstva, kjer drži ozadje kitarskemu mojstru izjemna glasbena tovarišija, ki sodeluje na novem album in je dodatni garant izrazite variabilnosti novega izdelka ter njegove izjemne privlačnosti oziroma ekspresivne prožnosti. Ta mušterija dostavlja nekaj posebej barvitih in izzivalnih točk, kot je mdr. tudi Sailling The Seas Of Ganymede, ki je briljantna zmes progresivnega in jazz rockovske fuzije, prežeta z misterioznim koketiranjem klasično zasnovane muzikalnosti ter izrazitih odklonov k ‘arabeskam’. Ta skladba poseduje elemente nepredvidljivega razvoja dogodkov in je gotovo ena najbolj zanimivih točk, ki jo bodo z odprtimi rokami sprejeli zlasti vsi zahtevni glasbeni gurmani, ki iščejo kar se da kompliciran ‘glasbeni eksces’. Rabi orientalskega ukrivljanja melodij ne uide niti Doors Of Perception, pri čemer krepijo ta ‘arabski’ sentiment tudi dodatna tolkala. Ljubitelji progresivnega metala znajo zastriči z ušesi ob mračni in hrupni Through a Mother’s Day Darkly, medtem ko misteriozna Dance of the Spurs nosi priročnost uporabe za filmsko glasbo temu pa še posebej ne uide sklepna Desolation. Lahko rečemo, da je šel Satriani tokrat namerno malo preko roba, svoje pregovorne srži za šolskim iskanjem melodije, a kot povedano. Leta in artistično zorenje zahtevajo premik. Evolutivni premik. In Joe temu pridno sledi.

Tu pa so seveda tudi trenutki, ki so zbližani s karakterjem Joea Satrianija starih dni. Takšno nostalgijo najdemo v izrazito prefinjeni in čutni finomehaniki, ki jo je skozi leta razvil in ponotranjil Joe Satriani, v posebno mili, krhka a komponistično kompaktni Faceless, ki seva melanholijo, koprnenje ter jo preveva element mistike. Sama po sebi vrhunska točka, ki se lahko vrti na poljubni radijski frekvenci.  Nostalgično odzvanja že fenomenalno grabežljivi uvod plošče s skladbo Sahara, ki išče briljanten stik s klasično naravo melosa ter ‘arabeskami’. Jazzovsko zasnovana E 104th St NYC 1975 vzdržuje ta moment nostalgije, v njej pa si ni težko predstavljati niti potencialnih aranžmajev za pihala. Skladba, pod katero bi se lahko podpisal tudi Simon Phillips in njegovi Protocol. Izraziti groove bas linij Bryana Bellerja nikakor ne ostaja spregledan. Še posebej v nafunkirani Pumpin’, ki je novo dejanje jazzrockovske fuzije, a da smo si na jasnem, pod dirigentstvom Satrianija. V kategorijo nostalgičnega odzvena je moč vključiti tudi skladbo Night Scene, s plesnim, skorajda disko ritmom in zvočno zanko ter izrazito muzikalno kompaktnostjo, ki pa jo ekipa duhovito ‘razstreli’ na eni od pasaž, ko se najprej vključi ‘jazz fusion’ solaža na klaviaturah, to pa pronicljivo podaljša na kitari obvezno še Satch. Tik pred koncem se nahaja še ena, po Satrianijevih standardih, muzikalno skoraj perfektna točka. To je 22 Memory Lane, ki razbremeni mračni albumski naboj katerega pred njo prinese že omenjena Through a Mother’s Day Darkly.

Album »The Elephants Of Mars« je nov izjemno pronicljiv, dražljiv, zabaven in zlasti navdahnjen dosežek monstruoznega kitarskega heroja. Veliko tega dosega Satriani prav s tem, ko vsaj dobro dekado dopušča več prostora ekipi sodelujočih glasbenikov (na kar je gotovo vplival projekt G3, še zlasti pa udejstvovanje s Chickenfoot), njegovi albumi pa posledično izžarevajo kompaktnost ekipne igre oziroma skupinskega dela, pri čemer sodelujoči nabor glasbenikov s svojimi neslutenimi veščinami in izpiljeno tehniko, legendarnega kitarskega heroja dodatno podžiga in izvablja skozi njegov navdih najboljše rešitve in artistične poteze. Joe Satriani se torej ne ustavlja. »The Elephants Of Mars« je na nek način celo najbolj progresiven album Satrianijeve celotne kariere. Nenehno navdušujoč in kolikor je Satriani skozi leta razrahljal svoje glasbeno vizionarstvo, ostaja v vsem absolutno ‘Satrianijevski’. Nalezljivo poslušljiv in privlačen.

Avtor: Aleš Podbrežnik


Seznam skladb:
1. Sahara
2. The Elephants Of Mars
3. Faceless
4. Blue Foot Groovy
5. Tension And Release
6. Sailing The Seas Of Ganymede
7. Doors of Perception
8. E 104th St NYC
9. Pumpin’
10. Dance Of The Spores
11. Night Scene
12. Through A Mother’s Day Darkly
13. 22 Memory Lane
14. Desolation

Zasedba:
Joe Satriani – kitara, klaviature
Kenny Aronoff – bobni
Bryan Beller – bas kitara
Eric Caudieux – klaviature, Cümbüş, Oud, orkestracije
Rai Thistlethwayte – klaviature
Ned Evett – govorjena beseda v skladbi št. 12

Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki