Koikoi: Pozivi u stranu

0 49

Založba: Moonlee Records
Datum izida: 4. 6. 2021
Produkcija: Uroš Milkić
Dolžina albuma: 52.12 min
Zvrst: Indie Rock / Alter Pop / Art Rock
Ocena: 9.5/10


»Pozivi u stranu« je studijski prvenec beograjskega alternativnorockovskega kvarteta Koikoi, ki je bil ustanovljen leta 2017. Gre za še eno mlado in unikatno skupino, ki je povsem nenadejano vskočila pod okrilje slovenske neodvisne založbe Moonlee Records, ko so njihovem A&R osebju zajadrali v roke prav tako povsem nenadejano demo posnetki, nad katerimi je bila založba hipoma navdušena. Ostalo je zgodovina.

Koikoi so alternativni rockerji z art rock predznakom. To pomeni, da posedujejo tudi element svojske unikatnosti, recimo naravnost: So eklektični.  V kompozicijah razvijajo tudi muzikalnost, ki leze hipoma v uho. Kompozicije so oprtane z indie pop in rock estetiko, ki lahko v slehernem trenutku in brez težav naskakuje valove katerekoli mainstremovske radijske frekvence. Če je kdo slišal za ameriške post-punk revitaliste oziroma indie rock in pop zasedbo DIIV, potem bo že v uvodni Ogledalo je zrcalo, še posebej pa v naslednji Plan, zaznal nekatere medsebojne artistične vzporednice tudi s Koikoi.

Zanimivo pa je, da so vokali večkrat uporabljeni kot moško-žensko  zborovsko petje. Kvartet se rad poslužuje zborovskih diktatov, ki sprožajo tudi namerne repeticije, s čimer razvija skupina silno amtosferično zgoščino in vceplja izpovednemu dometu točk, svojevrstno karizmo. T. i. »balkansko« karizmo (npr. Dodol, Hrast).

Posebne hude filozofije tu ni. Koikoi posedujejo ponotranjen, recimo kar prirojen občutek za razvoj teatralne atmosfere. V prvi vrsti so zapisani kreaciji grabežljivih zvočnih krajin, ki te posrkajo v svojevrstni svet, lahko rečemo tudi sanjavi, blago transcendentalni svet, kjer je zaželena plovba z odklopom zavesti. Bend se ne ogiba okraševanja aranžmajev s programskim vzorčenjem, zankanjem, prav tako podtika zelo spretno in z občutkom pastele sintetizatorjev. Bend dokazuje že s samim prvencem izredne komponistične talente pri realizaciji glasbenega vizionarstva. Potem je tu ena najbolj zanimivih skladb albuma. To je Misisipi, ki nenehno evoluira. Graduirano. Valovito. V slehernem trenutku spreminja svojo format in pravzaprav na enem samem mestu več, kot posrečeno predstavi celotno glasbeno izkaznico skupine. Od hiperplazivnih rafalov razpenjenih kitarskih fraz, do momentov, kjer stopa v središče finomehanika spajanja programskega zankanja ter dodajanja spremljevalnih vokalov, ki barvajo ozadje. Nekaj podobnega pričara proti koncu še ena silno razgibana in zanimiva skladba Hangar. Potem je tu skladba Krinolina, kjer stopa v ospredje elektronska narava prenesena od kakšnih Chromatics in z uvodnim kitarskim okraskom, ki je vpet v kompozicijo na podoben način, kot so pričeli prakticirati s kitarami npr. Depeche Mode, tja od albuma »Music For The Masses« pa naprej. Skupina stresa izza zapestja torej nenehno kup zanimivih artističnih trikov, ki poslušalca pozitivno presenečajo.  »Kada ostari dan« prinaša svojevrstni vrhunec na album. Še ena teatralna skladba, ki jo spremlja akrobacija finomehanike stopnjevanja vzdušja. To se našobi v vrhunski sklepni krešendo albuma, ob katerem se ježi koža. Tako te sam album v teatralnem zaključku napelje na to, da ob njegovem koncu vnovič samodejno sprožiš ukaz »igraj«.

V glasbeni izkaznici skupine Koikoi je še posebej pomembna produkcija. Pretanjena produkcija, ki uspe intenzivirati kontraste, prelive, preskoke med mnoštvom ustvarjenih razpoloženjskih stanj na albumu. Zlasti je kontrastiranje pomembno pri dodajanju tistih kratkih in jedrnatih potez, ki se jih bend poslužuje, da krepi z njimi aranžmaje. Uroš Milkić je definitivni mojster zvočnega inženirstva brez katerega Koikoi nikdar ne bi zveneli tako prevzetno in nalezljivo, kot zvenijo na studijskem prvencu. Odličnem studijskem prvencu.

Drug bend, ki je po minulih dejanjih malo večji, pa nudi skupini prav tako zaznavni navdih, so britanski Radiohead. Nasploh v bolj sofisticiranih pasažah, kjer prihaja do dialoga med programskim vzorčenjem, ter mehkejšimi pastelami kitare, bas kitare. Skupina zna bit zelo mehka, že v naslednjem hipu pa lahko obrne atmosfero povsem na glavo. Ritmi so uniformni, preprosti, nagovarjajo k plesnim gibom, a jedri in v produkciji izrazito poudarjeni. Spremlja jih nenehno konteplativni dialog intenziviranih bas linij, ki mdr. iščejo tudi prostor za implantacijo melodije.

»Pozivi u stranu« je odličen studijski prvenec. Koikoi že s prvencem utemeljujejo artistično samoraslost, svojskost in glasbeni unikat, kar ne uspe vsaki skupini. Idejno razgiban, zelo dinamičen album. Ne le po idejni, pač pa tudi po produkcijski plati, ki daje albumu organsko živahnost. Koikoi so zasedbo na katero velja biti pozoren tudi v prihodnje. S silno smelim, recimo vrhunskim prvencem v žepu, so pričakovanja do naslednjih artističnih potez skupine torej visoka. Alternativni rock z inteligenco orjaške artistične prožnosti.

Avtor: Aleš Podbrežnik


Seznam skladb:
1. Ogledalo je zrcalo (03:49)
2. Plan (03:32)
3. Dodol (03:54)
4. Misisipi (04:41)
5. Pozivi u stranu (07:59)
6. Hrast (04:21)
7. One koje bole boje se i vole (04:21)
8. Hangar (03:31)
9. Krinolina (05:05)
10. Kada ostari dan (06:12)

Zasedba:
Marko Grabež – vokal, kitara
Ivana Miljković – vokal, sintetizator, kitara
Emilija Đorđević – vokal, bas kitara
Ivan Pavlović ‘Gizmo’ – bobni, vzorčenje

Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki