Recenzije

Gospod Hackett nikakor ne namerava prenehati z razvajanjem svojih privržencev. »Live At The Royal Albert Hall« je že drugi imenitni uradni koncertni album z 'Genesis Revisited' turneje.

»Live at Sea« je zaenkrat najboljši uradni koncertni posnetek aktualne Spock's Beard postave, ki vrhunec doživi z nenadejanim in emocionalnim odrskim prihodom Neala Morsea.

»Relaunch II«  je novo izkazilo izjemne aranžerske pretanjenosti in spretnosti v obdelavi karakteristik zvoka s strani skandinavskih AOR in melodičnorockovskih revitalstov.

Kotzen je glasbenik, ki v vrlini neusahljive kreativnosti vseskozi navdušuje glasbeni svet. 44. letnuk je v svoji karieri do tega dne izdal kar 18. studijskih albumov, 19. pa je ravno v nastajanju. "The Essential Richie Kotzen" sklepa krog…

»North Star« je album, ki je v prvi vrsti namenjen vsem nostalgikom, ki pogrešajo romantične glasbene čase, ko so Curved Air sredi sedemdesetih prebijali led kot ena prvih progrockovskih skupin z ženskim vokalom in violino, čeprav band niti…

Nekje globoko v gothenburškem gozdu so trije zvočni pogani pod vodstvom vihravega kitarskega bedanca zacmarili »Cooking With Pagans«, ki je eden izmed njihovih do zdaj najbolj provokativnih in prismojenih dosežkov.

Z »The Mountain« so Haken naredili velik korak naprej pri zvokovni evoluciji in oblikovanju lastne zvočne podobe, obenem pa so ustvarili enega izmed najboljših progrockovskih albumov v letu 2013, kar pomeni da so dosegli uresničitev ene…

Švedi ostajajo tudi s sedmim studijskim albumom, navkljub kvalitetnemu komponiranju in obdelavi zvoki, še naprej kremenita replika.

Beardfish so na »The Void« želeli poskusiti nekaj drugačnega, nekaj osvežilnega, zato so se lotili eksperimentiranja s prog metalom, kar je na koncu izpadlo boljše kot bi si večina utegnila predstavljati.

Knight Area so z »Nine Paths« ustvarili izjemno poslušljiv in slogovno raznovrsten album, ki skozi devet kakovostno enakovrednih skladb prikaže devet obrazov te imenitne nizozemske neo-prog skupine.

Ljutomerski hard core puintarji se vračajo! Bolj živi kot kdajkoli prej vam bodo korenito "spucali" sluhovode!

Glass Hammer bi bilo krivično obtožiti, da so z »If« postali samo zelo dober, vendar brezdušen ameriški Yes klon, saj album v inštrumentalnem smislu predstavlja mešanico številnih drugih simfoprog in jazz fusion vplivov ter povsem…

»Arena: Live« je ultimativna koncertna izkušnja za vse privržence najnovejše verzije kultnih neoprogresivcev.

Še ena tipska Dragonforce plošča, s tremi, štirimi odkloni, kar prinaša v zakoličeni šabloni, ki se ne želi spreminjati, celo nekaj svežine. Očitno se znajo za hipec ali dva, tudi umiriti.

Če dodam k temu prelepemu izdelku še malo (več) osebne note, si iskreno želim, da bi se tako pristni izdelki polnokrvne avtorske samobitnosti  na slovenskem glasbenem prizorišču pogosteje porajali.

Norveški posebneži so na »Afterglow« vnovič uspešno zagnali časovni stroj in navdušili s svojo zavzeto emulacijo avtentičnega zvoka progresivnega rocka iz sedemdesetih let prejšnjega stoletja.

"Black Moon Rising" je album tipske Falconer manire! Vrnitev k drži albuma "Among Beggars And Thieves" (2008), prinaša celo najtrši in najbolj mračen izdelek v karieri skupine!

»Doomsday Afternoon« je mojstrovina sodobnega progresivnega rocka in album, ki je Phideauxa Xavierja dokončno katapultiral med najbolj vznemirljive progrockovske izvajalce 21. stoletja.

»The  Great Leap« ni predstavljal velikega skoka naprej v smislu zvokovne evolucije, vendar je bil za Phideauxa Xavierja vsekakor skok naprej, kar se tiče razvoja ambicioznih konceptualnih idej s katerimi je bil za svetlobna leta pred…

Xaxaxa utrjujejo z novim studijskim albumom še naprej zelo uspešno status ene najbolj zanimivh skupin, kar jih je vzniknilo v novem času v jugovzhodnem delu Evrope! 

»Muse« je kot celota torej drugačen album. Čeprav zveni sorodno in znano ter vzbuja asociacije z izvajalci progresivnih žanrskih vej, tlakuje učinkovito skupini pot na mesto avtorske edinstvenosti ter prepoznavnosti v siceršnji glasbeni…

»The Bedlam in Goliath« je bil najbolj razbijaški, atonalen in umazan album v (dosedanji) The Mars Volta diskografiji, kar pomeni da sta Omar in Cedric tokrat naredila korak nazaj kar se tiče aranžerske variabilnosti in melodične…

»The Difference Machine« je predstavljal navdušujoč začetek nove in najbolj uspešne ere v dosedanji Big Big Train zgodovini.

Tinyfish s svojim prvencem niso ustvarili nič posebno vznemirljivega ali celo inovativnega, vendar so zato ponudili izjemno poslušljiv, slogovno raznovrsten, ambientalno bogat in melodičen artrockovski izdelek, ki je zanimiv tudi za…

Van Der Graaf Generator so se na »Present« v feniksovem slogu dvignili iz pepela, ko je odbila zadnja priložnost, da se po skoraj treh desetletjih vrnejo na sceno ter proti vsem pričakovanjem ustvarili album, ki se lahko po kakovosti…

»Songs From November« je Nealov tipičen produkt iz njegove manj prominentne pop rock produkcije, ki je odpet in odigran na pričakovano zavidljiv način, medtem ko bo vsesplošna pozitivistična atmosfera ogrela še tako zakrknjeno srce tistih,…

Marillion so z »Marbles« ustvarili klasiko sodobnega progresivnega rocka in enega izmed najimenitnejših trenutkov svoje pestre kariere, pri čemer so postali živ dokaz za to da lahko tudi 'dinozavri' pošteno pomešajo štrene na vrhu sodobnih…

State of Salazar opozarjajo s prvencem, da je pred nami zasedba, ki zna na polju melodičnega rocka dostaviti še obilo odličnih stvaritev. Od svojih švedskih rojakov so najbližje slogu Work of Art, zato tudi vplivi Toto in Queen niso…

Adrenaline Rush s sladko malo liziko Taye Wanning na vokalu, so umetna tvorba in očiten poizkus založbe Frontiers Records, da zasluži v preverjeni režiji nekaj več denarja, kot ponavadi!

»Damnation« je predstavljal radikalen, vendar zelo uspešen prelom z dotedanjim Opeth slogom, saj je Åkerfeldtovo nadobudno tovarišijo začasno izstrelil naravnost v svet progresivnega rocka.

Še eni znova oživljeni dinozavri N.W.O.B.H.M. gibanja, se vračajo med žive z odličnim novim studijskim izdelkom!

»Notes From The Past« je bil nazoren dokaz, da je bila ustvarjalna magija med Lundinom in Stoltom, kljub več kot dvajsetletni prekinitvi sodelovanja, na višji ravni kot kadarkoli poprej v dotedanji Kaipa zgodovini.

Tako mora zveneti prav heavy metal album, ki učinkovito črpa navdih starošolskih učbenikov speed in thrash metal pionirstva in ga grabežljivo prevaja v izpoved časov nove dobe. 

»The Cross & The Crucible« je bil eden izmed najboljših dosežkov v dosedanji Pallas zgodovini, zato se lahko upravičeno govori o klasiki neo proga s pomočjo katere so še utrdili svoj kultni status.

Drugi studijski album švicarskega kitarskega viruoza združuje elemente mojstrstev pomembnješih izvajalcev s polja progresivnega metala in art rocka, v okusno zapakiran glasbeni konglomerat.

Porcupine Tree so na »Lightbulb Sun« osvojili novo stopnjo artistične evolucije ter si utrli prosto pot na vrh sodobnega progresivnega rocka.

»(r)Evolution« se obrača h klasičnim zvočnim in aranžerskim prijemom. To pomeni, da dostavlja izdelek, ki naj bi preverjeno vžigal pri privržencih skupine. Pa res?

Yes so z »The Ladder« uspeli ustvariti svoj najboljši studijski album devetdesetih, če se zraven ne šteje obeh delov koncertno-studijskega hibrida »Keys to Ascension«.

Tuatara so z »Underworld« ustvarili slogovno izjemno raznoliko inštrumentalno avanturo, ki vsebuje dovolj lucidnih aranžmajev in nepredvidljivih ritmičnih zasukov, da bo zanimiva tudi za najbolj izbirčne glasbene pustolovce.

Slovenci Underground dokazujejo  z »Demo 2014«, da se na prizorišče vzpenja nova sila, ki je na moč srčno vsrkala vase primordialno vrednost pionirstva pomembnejših skupin, ki so kreirale heavy metal, ko je bil ta še mlad in nedolžen

»Into The Electric Castle« je predstavljal ključno delo v režiji enega in edinega Arjena Anthonya Lucassena s katerim je zakoličil povsem nove standarde sodobne rock/metal opere ter pomagal obuditi zanimanje za skorajda pokopani…

"»Into The Electric Castle« je predstavljal ključno delo v režiji enega in edinega Arjena Anthonya Lucassena s katerim je zakoličil povsem nove standarde sodobne rock/metal opere ter pomagal obuditi zanimanje za skorajda pokopani…

"»Into The Electric Castle« je predstavljal ključno delo v režiji enega in edinega Arjena Anthonya Lucassena s katerim je zakoličil povsem nove standarde sodobne rock/metal opere ter pomagal obuditi zanimanje za skorajda pokopani…

»Falling into Infinity« je bržkone najbolj spregledan album dosedanje Dream Theater diskografije, ki se v resnici uvršča med elito njihovih dosežkov, čeprav zahteva nekoliko več časovnega vložka in žanrske odprtosti.

Založba: Elektra RecordsDatum izida: 23.09.1997Produkcija: Kevin ShirleyDolžina albuma: 78.12 minZvrst: Progressive Metal »Falling into Infinity« je bil težavni četrti album, ki je skorajda povzročil razpad ene ključnih in najbolj…

Založba: Elektra RecordsDatum izida: 23.09.1997Produkcija: Kevin ShirleyDolžina albuma: 78.12 minZvrst: Progressive Metal »Falling into Infinity« je bil težavni četrti album, ki je skorajda povzročil razpad ene ključnih in najbolj…

Osebno izpovedna zgodba, ki bolje ne bi mogla poosebljati Trobentarjeve glasbene filozofije in njegove ustvarjalne globine. Bodisi kot kantavtorja, bodisi kot nekdanje gonilne sile legendarnih glasbenih ekscentrikov Na lepem prijazni (NLP).

Z »Beware of Darkness« so Spock's Beard še učvrstili svoj status vodilnih revitalistov med predstavniki tako imenovanega tretjega vala progresivnega rocka ter dokazali, da bodo kot skladatelji in aranžerji rasli iz albuma v album.

Za Clear ni smiselno trditi, da je vrhunski izdelek, vsekakor pa odlično odraža identiteto vsakega člana posebej, kar je tudi svojevrsten dosežek.

"Neprikrito, iskreno in srčno. Vsebinsko bogat in čuteče globoko izpovedni »dar« umetnosti v pravem pomenu besede, ki osi metaforično masko porogljive zbadljivosti, pod njimi pa se skriva sporočilna moč, ki vas bo z iskrenostjo stresla in…

"Neprikrito, iskreno in srčno. Vsebinsko bogat in čuteče globoko izpovedni »dar« umetnosti v pravem pomenu besede, ki osi metaforično masko porogljive zbadljivosti, pod njimi pa se skriva sporočilna moč, ki vas bo z iskrenostjo stresla in…

The Flower Kings so z »Back In The World Of Adventures« ustvarili imeniten prvenec, ki je postavil številne standarde za njihove prihodnje studijske dosežke, obenem pa je bil tudi eden ključnih albumov tretjega vala progresivnega rocka…

Švedski heavy metal revitalisti Wolf so z novim izdelkom spravili od sebe najbolj zrelo delo kariere, pri čemer so težavno nalogo zadržati kakovostni nivo predhodnika »Legions of Bastards«, opravili z veliko odliko.

Le pičlo število oseb si je drznilo napovedati, da bo »The Division Bell« postal eden izmed najboljših albumov zadnjega desetletja 20. stoletja ter eden najglobljih dosežkov v celotni Pink Floyd diskografiji.

Album »Hope's Beautiful Daughters« je zagotovo posebna stvaritev. Naveza škotskih in slovenskih glasbenikov funkcionira pod budno dirigentsko taktirko Katarine in Dejana skladno, ljubko in jedrnato.

Konceptualni manifest »Wounded Land« ni bil samo eden najboljših prvencev kateregakoli prog metal banda, temveč upravičeno velja za klasiko žanra, ki je Threshold izstrelila med najbolj vznemirljive predstavnike sodobne prog scene.

Ambicioznost Garya Chandlerja ter njegovih tehnično in aranžersko odlično podkovanih Jadis tovarišev že ob njihovih začetkih ni poznala meja. »More Than Meets The Eye« je bil eden izmed najboljših dosežkov v zgodovini tega banda.

Galahad morda niso sodili med najbolj ambiciozne predstavnike britanske neoprog scene, vendar so z »Nothing Is Written« ustvarili soliden prvenec, katerega navzdol vleče predvsem šibka produkcija.

Rock opera »Freudiana« je predstavljala izjemno ambiciozen projekt v režiji sanjske naveze Parsons-Woolfson, medtem ko bi se tudi v primerjavi z The Alan Parsons Project diskografijo uvrstila precej visoko.

»…But Seriously« je v marsikaterem pogledu predstavljal vrhunec Collinsove kariere v vlogi solo izvajalca, saj je predstavljal huronski uspeh na vseh možnih artističnih in komercialnih ravneh.

Založba: Parlophone Records Datum izida: 16.09.1988 Produkcija: Tim Friese-Greene Dolžina albuma: 41.30 min Žanr: Post Rock / Art Rock »Spirit of Eden« je bil eden izmed najboljših albumov osemdesetih let prejšnjega stoletja, ki je…

Založba: Parlophone Records Datum izida: 16.09.1988 Produkcija: Tim Friese-Greene Dolžina albuma: 41.30 min Žanr: Post Rock / Art Rock »Spirit of Eden« je bil eden izmed najboljših albumov osemdesetih let prejšnjega stoletja, ki je…

Mojstrovina »Spirit of Eden« je bila revolucionaren album, katerega je za 'svojega' kasneje posvojila cela legija post-rockovskih bandov in alternativcev.

Druga Slasheva solo plošča predstavlja v primerjalnem smislu s predhodnim albumom občutni napredek Slashevega ustvarjanja!

Opeth so s »Pale Communion« ustvarili resnega kandidata za najboljši progresivnorockovski album leta 2014.

IQ so na »Nomzamo«, hibridom med simfoprogom in novim valom, opravili zabavno in nekoliko kontroverzno zvokovno mutacijo, ki se jim na dolgi rok ni obnesla, medtem ko je album komercialno pričakovano pogorel.

Za prvenec Wovenwar bi se lahko reklo, da nadaljuje tisto, kjer so As I Lay Dying zaključili z albumom Awakened. Morda tudi zaradi istega producenta. Kolikor je sicer ta album osladen, je treba priznati, da je dobro slišati, da so bivši…

»Criminal Tango« je bil soliden AOR album, ki je učvrstil status Manfred Mann's Earth Band kot prvakov produkcije velikih melodičnorockovskih antemov z virtuoznim zaledjem, čeprav zanj niso prijeli nobenega pravega priznanja.

Na albumu »Blind Rage« stoji vse natanko tako kot mora. V skladu s tradicijo skupine. Ta v moderni produkciji in navdahnjenosti veteranov metala ne popušča in tako ohranja še naprej poln artistični razcvet. Tudi na zrela leta.

 »Incremental IV« ne pomeni artistične nadgradnje predhodnika, pač pa za Tonyja Nivo utrjevanje statusa enega najimenitnejših mojstrov pisanja v modernem svetu melodičnega rocka in AOR glasbe skandinavskega porekla. 

»Brother Where You Bound«, poslednji Supertramp album, ki je še bil vreden pozornosti vseh glasbenih sladokuscev, je predstavljal začetek nove ere, ko so šle stvari za ta legendarni band počasi navzdol.

Na plošči Analog Man je Joe Walsh ustvaril prepričljiv bazičen rockovski zvok, njegov nosljavo rezek glas pa podaja neverjetno raznolike melodične linije.

Jade Warrior se vrnitev na glasbeno sceno s »Horizen« ni dobro posrečila, čeprav se na albumu najdejo določeni trenutki, ki spominjajo na njihove najboljše čase.

Mastodon? Tokrat prej "shujšani trobčar". Pred nami je najmanj zanimiv in najmehkejši Mastodon izdelek, ki pravzaprav (in to je že kar osupljiva ugotovitev) reže popkovino z metalom.

The Moody Blues so na začetku osemdesetih popolnoma zabredli v pop rock, kar jim je tedaj več kot ustrezalo, čeprav so pri tem žrtvovali pomemben del artistične samobitnosti.

»Enter K« je bil še eden imeniten Hammillov studijski dosežek, ki še dandanes pretrese s svojo izjemno izpovedno močjo in zavidljivo ambientalno globino.

Zanimiv album za pristaše sredinskega rocka.

Wishbone Ash so na »Number the Brave«, ki je, kljub svoji tranzicijski naravi, nedvomno spregledan dosežek, pogumno zakorakali v novo obdobje.

Kljub temu, da je sorodni glasbi v komercialnem smislu na začetku osemdesetih začelo kazati slabo, si Jean-Luc s tem ni pretirano belil glave. »Civilized Evil« je bil zato še en zelo dober jazz fusion dosežek.

Po združitvi skupine v skoraj "Burn My Fuse" postavi leta 2003, smo naposled le dobili novi Kix album. Iz skrajno "lepljivega testa". Streže se ga "spolzko" in vrti na "enajstici".

»Florian« je predstavljal dokaj zabaven in unikaten slogovni podvig, ki je vseboval nekaj nadvse zanimivih rezultatov, čeprav se je ponekod Le Orme še komajda prepoznalo, saj ta komorno usmerjeni dosežek nima nobenih povezav z rock glasbo.

Ob poslušanju tega albuma se boste nadvse udobno in domačno počutili vsi ljubitelji zasedb Helloween, Gamma Ray, kot tudi Place Vendome ter Pink Cream 69. Na "Light of Dawn" so Unisonic dodatno stilsko konsolidirani.

Po številnih naporih so Happy The Man leta 1977 pri založbi Arista vendarle izdali svoj istoimenski prvenec, ki je bil s svojo nepredvidljivo, večinoma inštrumentalno naravo eden boljših dosežkov v povesti ameriškega progresivnega rocka.

Cathedral so bili na vrhuncu svojih moči povsem primerljivi z najboljšimi predstavniki evropskega prog rocka. Dokaz za to je »Stained Glass Stories«, ki je ena izmed pogostokrat pozabljenih in osamljenih relikvij obskurne ameriške…

Labodji spev Cathedral je morbiden, počasen in temačen. A po drugi strani je precej razgiban album, glede na to, da v samem doom metalu ni kaj več za pokazat.

»Par les fils de Mandrin« sodi v zlato sredino klasičnih Ange albumov, kar pomeni, da je band na njem ohranil zvočno stabilnost preteklih dosežkov in ustvaril nekaj svojih najboljših kompozicij.

»Blue Jays« se lahko brez vsakršnega pretiravanja šteje za 'izgubljeni' The Moody Blues album.

»See See The Sun« je bil zelo dober prvenec, ki je pomenil dragoceno pridobitev za nizozemsko progrockovsko sceno, čeprav so Kayak potrebovali še kar nekaj let preden jih je vsaj malo opazil še preostali svet.

»Pathfinder« je bil poslednji klasični album v režiji kultnih škotskih simfoprog praporščakov, ki se postali ena izmed tistih nesrečnih skupin z izjemnim talentom in velikim artističnim žarom, katerim enostavno ni bilo dano, da bi prodrle…

»Cressida« je bil precej impresiven prvenec tega dandanes sila slabo poznanega progrockovskega kolektiva, kjer so pozitivni zvočni elementi odtehtali nekatere njegove (tipično začetniške) pomanjkljivosti.

»Exotic Birds And Fruit« je bil, gledano kot celota, še vedno nadvse soliden dosežek, saj je vseboval nekaj zelo dobrih skladb, medtem ko je drugje članom Procol Harum, ki so se začeli vse bolj zanašati na svoj priostreni smisel za humor,…

»Illusion« je album, ki se v anale simfoničnega prog rocka ni ravno zapisal z zlatimi črkami, kar ni presenetljivo, glede na to, da je šlo za tranzicijski dosežek, ki je predstavljal slovo celotnega originalnega Renaissance banda, vseeno pa…

Za band, ki je imel težave z lojalnostjo ustanovnega, glavnega kitarista, je kar težko verjeti, da je album »Traffic« kot celota na koncu izpadel tako dobro in celo navrgel nekaj nepozabnih Traffic klasik.

Prvenec »Rising Fire« uteleša navdušujočo glasbeno smelost talentov petih neukročenih žrebcev slovenskega krasa, ki jim je lik in delo klasične heavy metal zapuščine dobro znan.

»Nice« je bil še en The Nice studijski dosežek v nizu, kjer je bila drugo polovica albuma boljša od prve. Poglavar Emerson in njegova pomagača so opravili majhen, a zaznaven napredek glede na predhodni album.

»Ars Longa Vita Brevis« je bil pomemben album za razvoj zgodnjega (simfoničnega) progresivnega rocka, čeprav ni šlo za nikakršno mojstrovino.

Rhapsody of Fire bi lahko zlahka uvrstili med hiperproduktivne bande, kar pomeni, da v zadnjih nekaj letih nizajo studijske albume kot 'po tekočem traku', vendar kakovost glasbene vsebine »Dark Wings of Steel« zaradi tega trenda prav nič ne…

Dolgo pričakovani album, ki je nastajal kar 14 let. 

Na »Away With Words« se lahko nazorno sliši zakaj je bila Barrejeva kitara skozi več kot štiri desetletja nenadomestljiv faktor Jethro Tull zvoka in zakaj je prav, da je bilo zgodbe o legendarni skupini po njegovem odhodu nemudoma konec.

Vengeance Falls preprosto ni drugega kot le povprečen izdelek in obenem dokaz, da se lahko tudi kreativna zasedba, kot je Trivium, malce iztroši.