Recenzije

»When the flowers were singing …« ni ravno prelomnica v današnji glasbi, Kwoon ne odkriva tople vode, vendar je ustvarjen izdelek več kot soliden in vsekakor dobrodošel, saj drži post rock nad vodo.

»The Battle of Ego« je odlično popotovanje po hardrockovskih pokrajinah, prepolnih progresivnih vzorcev, ki se približa zvoku Britancev Porcupine Tree.

Incurabili je abstraktni bluesovsko inspirirani eksperiment, ki je lani zrasel na zelniku dveh preizkušenih tvorcev domačega »podtalnega« glasbenega dogajanja.

»Panorama« je idealen za zapolnitev praznega prostora, ki tiči v jazz-rockovski sceni v južnoameriški glasbeni kulturi; na njem glasbeniki ostajajo zvesti prvinskemu jazz-rock zvoku iz 70-ih let.

Temeljni kamen francoskih eksperimentalnih prog metalcev s silno dopadljivim ženskim vokalom, potrebuje v prihodnje nekaj več pozornosti v definiranju grabežljive kompaktnosti vodilnih motivov.

»You Are What You Is« je še ena brezčasna Zappa mojstrovina na kateri je legendarni skladatelj in satirik prekosil samega sebe v svojem neusmiljenem zamahovanju kladiva po vseh porah sodobne ameriške družbe.

Sudakow je na »There is no sound in space« pokazal več duše v sami glasbi kot poprej na "Green", raziskal je prej odkrit space zvok ter se znebil danes prepogostega metalskega "virusa" fusion glasbe.

James Sudakow je v "Green" dokazal, zakaj je imenovan za violinističnega Jimija; vanj je namreč vključil svoje dolgoletno eksprimentiranje z najrazličnejšimi tehnikami igranja na električno violino.

»Entropia« je popolnoma inštrumentalen, strukture kompozicij pa so izredno kompleksne. Kumina.org vseeno ne preseže mej normale - kompleksnost je posledica odlične glasbe, ne razlog za njen nastanek.

Nemška black metal zasedba Dark Fortress se dve leti po izdaji albuma Eidolon znova vrača s konceptualno ploščo, Ylem

Terraform je drugi album projekta, ki ga vodi glasbeni genij švedskega klaviaturista in aranžerja Carla Westholma. Evokacija energij projektov Ayreon in Beyond Twilight, deluje danes nadvse privlačno.

»Coyote« je najbolj izrazito »personalen« izdelek Kayo Dota do zdaj, v njega naj bi Toby vložil največ samega sebe oz. svoje glasbene ljubezni, kar se kaže skozi same strukture skladb.

Prvenec zagrebških metalcore klavcev zabeljen z zatohlo temačnostjo morbide, je ustvarjen percepciji debelokožnih izbrancev. Skupina je na sebi privlačen način podala sicer že preverjena sporočila.

Če bi iskal začetek genija Markusa Staussa (mogoče res v glavnem s pomočjo Kayserja), potem bi to bilo pri tej plošči.

Blues rock se poprej nikoli ni bohotil s tako edinstveno aromo in tako neponovljivo polnim okusom, vse do prihoda Henryja Saint Clair Fredericksa, blues atrakcije z umetniškim psevdonim Taj Mahal.

"Angleški prvenec" ženskega kvinteta, ki uživa doma na Finskem status superzvezd, je poizkus komercialnega preboja na mednarodno prizorišče. V visoki kvaliteti ohranja v celoti svojo konsistenco.

Blind Faith prvenec večkrat potrdi, kako težko pretočne so bile na hitro spletene ustvarjalne niti znotraj zasedbe, in to navkljub nespornemu renomeju njenih članov.

Zaključek "Iconoclast" trilogije je nov kakovosten Heaven Shall Burn album, ki v želji po doseganju dominance ekstremnih atributov metalcore zvoka, nekoliko zapostavlja razgibanje aranžmajskih vsebin.

Predvidljivi ameriški rock optimisti 21. stoletja z glasbeno naivnostjo Jimmy Eat World dojemanja stvarstva, ki so odraščali ob poslušanju gramofonskih plošč zasedbe Cheap Trick njihovih mamk in očkov

GD2D so z novim albumom odskočili od riffovsko težje zasnovanih skladb prvenca in dodali novemu izdelku več stoner rock občutka, kot tudi psihadeličnosti. Z njim uspešno utrjujejo avtorsko samobitnost

Nov prožen in izrazno duhovit studijski album, ki postreže s svežim in drugačnim, a prepoznavnim studijskim dokumentom skupine, ki se nikdar ni bala rokovanja s provokacijo glasbenega eksperimenta.

Pripoved, ki jo Bosanski psiho bljuva je kruta, »Zivot je raj" pa je album, ki vas bo streznil, torej če si le ne boste prej pognali kugle v glavo.

"Sol, poper in sanje" je najnovejša studijska stvaritev Janeza Bončine - Benča, ki servira poigravanje s težko prigarano kredibilnostjo velikana slovenske, nekoč tudi jugoslovanske popularne glasbe.

Z One Life Stand so nam Hot Chip predstavili za odtenek drugačen izdelek od predhodnika, ki je bil nekoliko mračnejši in bolj ambientalen, a osnovno vodilo se ni kaj prida spremenilo.

"My Personal Holiday" je učvrstil unikatno zvočno in slogovno neodvisnost skupine, navkljub dejstvu, da postreže manj slikovito artistično izrazno vsebino glede na predhodnik "Happiness Machiness".

Ex-Guns N' Roses kitarist Slash je končno pristal tudi s solističnim prvencem, ki se je navsezadnje izkazal za več kot soliden izdelek.

»This Good Place« dokazuje, da si Ajalon niso po nepotrebnem zaslužili pozornost takšnih kultnih glasbenikov kot sta Rick Wakeman in Neal Morse ter, da za to ni poskrbela samo prisotnost pobožnih besedil.

True so s svojim tretjim albumom poslali na tržišče doslej svoj najambicioznejši izdelek z jasno profilacijo usmeritve, ki smelo staplja prvine grinda, black metala, death metala in folk glasbe!

GG Trio želi prinesti na trg nekaj novega, svežega v jazzovski fuziji ter pokazati, da fuzija Coree in Davisa ni tista edina »resnična«.

Emotion And Commotion je zrela in zelo dobra stvaritev. Beckove lirične pasaže šarmirajo morda bolj kot njegovi eksplozivni izbruhi.

Razbrdan, umirjen in skrbno premišljen pop/rock album, ki te venomer napoti na pot sprostitve in neobtežene dobre volje.

Zasedba Adam je novo odkritje neraziskanega glasbenega horizonta slovenske rock scene. Ponujajo unikat imenitno uravnane hoje po tanki razmejitveni črti med izzivom preizkušanja in definicijo melodije

Aritmija se s svojim prvencem "Gonilna sila" postavi ob bok našemu najbolj znanemu bendu veseljaške fuzije jazzovskih, rockovskih, folk ter seveda etno prvin, Terrafolku.

Štiri leta »pavze« so prinesle ogromno svežine in kreativne sle, s katero je Blaze Bayley ne le znova našel samega sebe, pač pa spravil od sebe, izmed štirih studijskih, doslej najboljši album kariere

Promise And Terror ne premore opaznega izrazno-ustvarjalnega odmika, ohranja pa visok nivo kvalitete predhodnika in edinstven izrazni obraz Blaze Bayleya.Najboljše kar lahko podeduješ danes od NWOBHM!

Najsi bodi premik od lahkotnejšega popa k tršemu zvoku zgolj kratkoročni eksperiment ali pa dejanska posledica kreativnega razvoja četverice, bi lahko album Bite me vsekakor označili za uspeh.

Vsekakor »Omega« ni najboljše kar je Asia sposobna iztisniti iz sebe, a dobili smo končno album, ki se lahko pohvali s pravo jedrnatostjo prepoznavne Asia karizme. "Phoenix" (2008) je torej nadgrajen!

"Best of" kompilacija skupine, ki po vsega štirih izdanih studijskih albumih ni premogla evolucijskega napredka, je pesek v oči in popoln marketinški trik. Tega ne uspejo skriti niti tri nove skladbe.

»Black Rock« postreže z jasno izrisanimi potezami veščega komponiranja skladb, ki so kot po pravilu smelo podmazane s staro rokovsko orientiranimi aranžmajskimi mažami.

Doves so s svojo prvo »best of« kompilacijo zajeli desetletno »studijsko« zgodovino, s čimer so tudi dobili potrdilo svojega uspešnega, skorajda tridesetletnega ustvarjanja indie rock glasbe.

Potresni sunek ekstremnih švedskih inovatorjev metala s koncertnega nastopa v Amsterdamu, je dokument s karizmo avtentičnega porekla,ki popelje poslušalca na prizorišče od koder si ne bo želel vrnitve

Občutek na Tango 3.0", v primerjavi s prejšnjimi izdelki je ta, da glasbeni aranžmaji skladb, ki so spravljeni na albumu skupaj najbolj zrelo doslej, prvikrat jemljejo primat znamenitemu Gotan ritmu.

»The Dead Vegas« je zelo prepričljiv in kvaliteten glasbeni izdelek pisan na kožo vsem, ki iščete pravo glasbeno »neodvisnost«. Finski indie rockerji so na njem razširili prepoznavno izpovedni jezik.

Novi aternativni rockeji ne prinašajo ničesar novega. Skladbe spisane pod močnim vplivom U2 osemdesetih, vokal in kitara U2jevska. Če dodaš k temu klaviature, zadiši vsa reč tudi a la Coldplay.

Kljub občutkom, da se na »All In Good Time« skupina trenutno težko znajde v iskanju prave usmeritve brez Stevena Pagea, je album zastopan s še vedno zahtevano kvaliteto aranžiranja skladb.

Prvenec newyorške zasedbe Elf Project, bazirane okoli multi-inštrumentalista Carla Schultza, je zagotovo nekaj najzanimivejšega, na kar sem naletel letos.

Drugi studijski Corinne Bailey Rae prinaša drugačen album. Pevka in komponistka artistično na njem dodatno dozorela in ponudila zelo resen osebno izpovedni album, ki ne išče nujnega blišča in hitov.

Nov projekt, retro zvočnih in stilskih prijemov funka, disko ritmov, razgibane rabe sintetizatorjev, blagih barv kitarskega "lizanja", prinaša na slovenski mainstream kvalitetni studijski prvenec.

Municipal Waste se na Massive Aggressive z dobrim crossoverjem spopadejo z volkovi Černobila, odsekanimi glavami, narobe obrnjenimi cerkvami in še čem.

Težko pričakovani povratek Aerosmith postreže z mešanimi občutki, predvsem na račun preživetosti in dotrajanosti samega pristopa, ki Tylerjevo četico drži ujeto v preteklosti.

Superzvezdniška glasbena posadka je navkljub nenaklonjenosti tedanje kritične srenje odlično opravila svojo nalogo in ustvarila klasiko, ki je skozi leta postala svojevrstna rariteta in izgubljen biser za vse privržence sodelujočih…

Mežek ne preseneča z novim izdelkom, pač pa ostaja na svojih preverjeno izraznih tleh. Občutek igrivosti in radosti s prejšnjega albuma je osebno izpovedni Mežek nadomestil skoraj v celoti z resnostjo

S Sestopom so Zmajev rep ponovno naredili korak naprej (podobno kot Moonlight Sky z I Am) in v bodoče se verjetno lahko nadejamo še boljših dobrot izpod rok zasedbe v fazi dozorevanja.

»Expresso II« je še ena jazz rock fusionistična poslastica v režiji Moerlenovih Gong ob kateri lahko še danes uživajo vsi ljubitelji inovativnih in duhovitih pristopov k fuziji jazza in progresivnega rocka.

Coco Montoya je po predhodnem omahovanju z "I Want It All Back" dokončno zapadel v predvidljive, nadležno suhoparne soul vode.

Carl Cino je ustvaril odličen album moderne interpretacije glasbene fuzije prevladujočih žanrov, torej jazza in rocka, ki kitarista približa mojstrom, kot je recimo Mike Stern.

Kultna klasika Reških rockerjev Laufer je po re-izdaji vinilne plošče, doživela ponovno izdajo tudi v obliki zgoščenke. The Best Off... je album, ki sodi v diskografsko zbirko slehernega gospodinjstva

»Toleranca« je znova bolj svetel, lahkoten in veder album od predhodnika »Unca Fibre« (2006). Gre za artistično zrel in najbolj zahodno pro anglo-ameriško usmerjen album, Gibonnijeve pop art karizme.

Préliminaires je eden tistih albumov, ki združuje akustični blues z dotiki moderne produkcije in po slišanem Popu vsekakor ne moremo očitati pomanjkanje ustvarjalnosti.

3 Inches of Blood s Here Waits Thy Doom kot bleščečim draguljem okronajo svojo dozdajšnjo kariero!

Altare Thotemico, bend, ki izvira iz Ancone, je zmes glasbenikov vseh generacij - veteranov z glasbeno vizijo t.i. klasične progresive ter mladcev s svežimi idejami neo-progresivnega rocka.

»A Strange Utopia« je namenjen odkrivanju najbolj »debelokožnim« ljubiteljem progresivne rock in metal erotike! A v cefranju motivov ne bo našel pravih zaključkov, ki bi definirali glasbeni značaj.

"Paradox z "Riot Squad" ne le potrjujejo, da se je kljubovanje za skupino več kot izplačalo, pač pa tudi to, da je mogoče še danes iztisniti in izvleči v thrash metalu album, ki je blizu glasbeno izrazne perfekcije"

"Paradox z "Riot Squad" ne le potrjujejo, da se je kljubovanje za skupino več kot izplačalo, pač pa tudi to, da je mogoče še danes iztisniti in izvleči v thrash metalu album, ki je blizu glasbeno izrazne perfekcije"

"Riot Squad" potrjuje, da je postava Paradox ujela stabilnost. Album je perfektna zmes izročila stare šole evro thrash metala, kontrastno oblečena v moderno optimalno produkcijo zvoka visoke potence.

Stranci prihajajo z drugim studijskim albumom »Kirjetukinor?« ob pravem času, kajti človek ob poplavi novih party rock skupin Slovenije, ki se enačijo z lažno punk etiketo, kar mrgoli na prizorišču.

Po eni strani bi Feedback lahko pohvalili, ker se držijo svoje artistične vizije, a po drugi strani se ni pametno stvari oklepati kot pijanec plota.

"Enfant Terrible" je zložen s preprostimi, predvidljivimi, kratkimi in jedrnatimi gibi strogega minimalizma, kakršnega zahteva pristop v indie rocku. Slovensko-tuja naveza, ki učinkuje v svojem delu.

Fintroll nese z novim albumom vse bolj v simfoničnost. Ne tajijo več black metala. Klaviature nosijo vse večji pomen v glasbeni podobi. Ni jim več toliko do šale in robato spotikave trolovske kulture.

Šestlietni ciklus izdaje albumov je za nemške prog metalce AtmOsfear poteza, ki se jim je globoko obrestovala. Aranžmaje so razvlekli in postregli z najbolj zrelim ter dovršenim albumom kariere.

"Nature/Existence" je odličen prvenec venezuelskih progresivnih metalcev, ki dokazuje, da je, v trenutno z izvirnostjo obubožanem žanru, ostalo dovolj prostora za navdušujoče glasbeno aranžiranje.

Groove Manifest krasi drugačnost in jasnost sporočila, po glasbeni plati pa žal ne prepriča.

Fantje, ki so nemara rasli ob hrustljanju Kelaggsovih kosmičev in Age Of Empire igricah ter tako slišali za Cezarja in Rim, vam bodo gotovo natočili čistega vina in pokazali, kdo je pravi v rocku.

The Enemy Inside je progresivni metal album duha skupin Pain Of Salvation, Redepmtion, namenjen najbolj zahtevnim ljubiteljem te zvrsti in primer albuma s skoraj pretirano mero motivske razcepljenosti

Ampulla Magnifying je odlična vizija, ki The Daedalus Spirit Orchestra nekoliko oddalji od tradicionalnih progresivno rockerskih skupin.

Dead Heroes Club ne varčujejo s prepričljivo emocionalno ekspresijo s poudarkom na melanholiki in obenem ohranjajo tiste najboljše zvočne elemente, ki so krasili nekatere njihove legendarne vzornike.

Nastrojene besede so preteklost, na Minut sa njom je dal Bora prosto pot sentimentalnosti, in Čorba je ustvarila album, poln umirjenih balad, a na drugi strani še vedno tudi hard rockerskih koračnic.

Memento mori s prvencem mestoma uspe iztisniti nekaj prebliskov navdušujočega potenciala a le ta ostaja ujetnik predvidljivega lova glasbene dostopnosti.

Esthema združujejo elemente jazza, progresivnega rocka, klasike ter seveda etno glasbe, ki prihaja predvsem iz balkanskih ter indijskih predelov.

Dark Tranquillity s svojo prvo živo ploščo v dvajsetletni karieri dokazujejo zakaj so zastavonoše melodičnega death metala.

Temple of the Dog ni običajen grunge album. Za izhodišče je Cornell postavil Mother Love Bone zvok, mu odvzel velik delež hard rockerske komponente in jo nadomestil z blues uravnanimi kitarami.

Sleep Talking postreže z ravno pravo mero post rock/alternative rock dostopnosti in hipnoze ter avantgardne glasbene razposajenosti.

Lene kosti s svojim prvi pravim studijskim albumom dokazujejo kako se mora vrniti bend po 15 letni pavzi. In kako mora v leti 2010 zveneti heavy metal!

Mobyjev deveti studijski plošček je nedolžen izraz glasbene ustvarjalnosti brez pritiska trga in denarja, navdahnjen z govorom Davida Lyncha na podelitvi nagrad BAFTA. Komercialno neobremenjen album.

Dokumentacija koncertnega Bad Company povratka priča o izjemnosti opusa zasedbe, ki ob dovolj suvereni, čeprav na trenutke predvsem rutinski izvedbi, ohranja napetost vse od uvodnika naprej.

»Seven Frames Of Mind« vsebuje osem skladb, ki nanesejo dobrih 40 minut vrhunske jazzovsko-fuzijskega muziciranja.

»Destined Solitaire« je poln raznolikosti, norih preobratov v stilu črno-belo, elementov jazza, folka, metala, ambientala, noira, celo popa; vendar ne gre le za brezglavo mešanico omenjenih sestavin.

EP Genetic je temeljni izdelek postojnske simfonične power metalske zasedbe Divine Illusion! Ni glasnik glasbene revolucije. Skupina z njim zapolnjuje neizkoriščeno žanrsko luknjo na SLO metal sceni.

Namesto, da bi nadaljevali z zalivanjem simfonično prog rockovskih elementov, so se Pendragon na »Kowtow« odločili za bolj komercialno zvokovno usmeritev. Končen rezultat je njihov najslabši album.

Osibisa prvenec nas s pomočjo unikatne fuzije jazz rocka, funka in svetovne glasbe popelje v osrčje afriških savan in džungel s krajšim postankom na karibskih otočjih.

Divje jezero so lani splavili več kot spodoben prvenec. Skupina sicer še išče pravi zvok, morda pa ji zaenkrat primanjkuje tudi kreativnosti in idej.

"Gre za več kot spodoben prvenec. Skupina še išče pravi zvok, morda zaenkrat tudi še primanjkuje kreativnosti in idej. Skladbe so namreč dokaj podobne ena drugi, preveč je ponavljanja "riffov" in nekih vzorcev med samimi komadi. Sicer…

"Gre za več kot spodoben prvenec. Skupina še išče pravi zvok, morda zaenkrat tudi še primanjkuje kreativnosti in idej. Skladbe so namreč dokaj podobne ena drugi, preveč je ponavljanja "riffov" in nekih vzorcev med samimi komadi. Sicer…

Bwase nwge! Rock & roll gverila iz pekla, ki se ne meni za norme in klišeje v glasbi, temveč strumno in brez kančka posluha za konformizem tlakuje potek lastne izrazne poti.

Prvi pravi Gamma Ray živi album, ki je ujel povzetek koncerta turneje namenjene promociji studijskega albuma. Set lista je manj zanimiva kot na Skeletons In The Closet, magija skupine pa je zmagovita!

Innocence nikakor ni mehkejši album od prejšnjih Saxon izdelkov, saj je oster kot britev. Je predvsem plošča novih dimenzij, katere energija se v primerjavi s Crusaderjem pretaka po drugih smernicah.

»Facelift« je začetek uspešne Alice in Chains zgodbe, album, na katerem je posrečeno ujet duh časa, ko je heavy metalsko usmerjeno skupino podjarmilo grunge okolje.

»Man in the Moon« v osnovi sicer ni slab album, saj ponuja kar nekaj zanimivosti za ljubitelje melodičnega rocka, a je žal krepko pod običajnim zvočno-pustolovskim dometom legendarnih space rockerjev.

Po svojem prvencu »Visionary Position« je Panic Room izdal še en odličen album "Satellite", ki brez težav prekosi predhodnika.

Nčodnč prisegajo na jezen, agresiven punk z veliko dozo melodike, tako v kitarskih pasažah kot vokalnem večglasju.